LO.POLIS Portal

Portal eRestavracija Uredi geslo Nastavitve

AKTUALNO Koristne informacije za starše Prosti čas Prostovoljstvo Pop kultura Šport Kotiček za kosmatince

Hlevske živali Male živali Mačke Psi

Poletna osvežitev Jesenska doživetja Zimske radosti Štipendije Mladi

Male živali

Želve

Želve so plazilci, za katere je značilno, da njihovo telo ščiti koščen ali hrustančen oklep, ki je nastal iz preobraženih reber. Danes poznamo okoli tristo živečih vrst želv, mnoge med njimi pa so zaradi počasnega premikanja in dolgega generacijskega časa kritično ogrožene. Skupina je poznana po fosilnih ostankih izumrlih predstavnikov, najstarejši pa so stari okoli dvesto deset milijonov let. To dokazuje, da so želve ena najstarejših skupin plazilcev, starejša od kuščarjev in kač. Želve delimo na vodne in kopenske.

VODNE ŽELVE
Poznamo dve vrsti.
1. Morske želve:
· Najdemo jih v vseh oceanih sveta razen v Arktičnem oceanu.
· Na morsko življenje so se prilagodile tako, da so se njihove zadnje in prednje okončine spremenile v plavuti, zato se na kopnem premikajo okorno in počasi.
· Oklep je iz roževine in kosti ter ščiti mehko telo. Nanje se naselijo raki in školjke, tako da oklep izgleda kot nekakšen potujoči botanični in živalski vrt.
· Glave in okončin ne morejo potegniti v oklep.
· Nimajo zob, hrano pa razkosavajo z ostrimi čeljustmi.
· Hranijo se z meduzami, raki, mehkužci, ribami in rastlinjem.
· Značilne predstavnice: orjaška črepaha, prava kareta (slika zgoraj), glavata kareta, orjaška usnjača, zelenkasta želva …

2. Sladkovodne želve:
· Najdemo jih v mokriščih in jezerih po vsem svetu razen v mrzlih podnebjih.
· Na kopnem so bolj okretne kot morske želve, saj veliko časa preživijo tudi izven vode, med prsti okončin pa imajo plavalno kožico.
· Oklep je iz roževine in kosti ter ščiti mehko telo.
· Glavo in okončine lahko potegnejo v oklep.
· Nimajo zob, hrano pa razkosavajo z ostrimi čeljustmi.
· Hranijo se z algami, listi, stebli, koreninami, sadjem, semeni, vodnimi žuželkami, manjšimi ribami, deževniki, polži, paglavci, žabami ...
· Značilne predstavnice: močvirska sklednica, rdečevratke in rumenovratke ter misisipijska in floridska zemljevidarka.

KOPENSKE ŽELVE
Podobno kot njihove vodne sorodnice tudi kopenske želve ščiti koščen ali hrustančen oklep, ki je sestavljen iz dveh delov: hrbtnega (karapaksa) in spodnjega (plastrona). Različne vrste živijo na različnih koncih sveta, vendar v toplejših podnebjih, saj mraza ne prenašajo. Njihova velikost lahko sega od nekaj centimetrov pa do dveh metrov in več.
Kopenske želve so večinoma aktivne podnevi. Dejavne so tudi v zgodaj jutranjih in poznih večernih urah, vendar le, če so temperature dovolj visoke. Premikajo se zelo počasi, približno 0,27 km/h. Vajene so samotarskega življenja. Prehranjujejo se s travo, plevelom, listi, rožami, sadjem, pa tudi deževniki, polži in insekti.
Življenjska doba kopenskih želv je podobna človeški, znani pa so primerki, ki so živeli več kot 150 let. Najstarejša želva naj bi dočakala 188 let, trenutno najstarejša želva pa je Johnatan, sejšelska orjaška želva, ki naj bi bil star med 179 in 181 let.
Znane prostoživeče želve so galapaške (slika spodaj) in aldabraške orjaške želve, sejšelske pa so v divjini že izumrle, videti jih je mogoče le še v živalskih vrtovih. V domačih terarijih se najpogosteje znajdejo: rdečenoga, grška, afriška ostrogasta, leopardja, širokoroba in ruska želva.